Pod suhim dežnikom arkad, med zelenjavo, kruhom in ročnim sirom, se oblikujejo pogovori, ki osvetlijo dan. Prodajalec ponudi rezino jabolka, povpraša, ali greste danes na Rožnik, in svetuje, kam po najboljšo skuto. Izberete med iz Kočevskega, posodo iz bele gline in šopek drobnjakov. V notes zapišete ure in okuse; kasneje jih uporabite v preprostem kosilu, ki ga delite z družino. Središče dneva ni nakup, temveč odnos, ki ga skrbno ohranite.
V Bohinju ali na Veliki planini sir ne nastane na hitro. Mleko najprej ogrejejo, nato zelišča pripovedujejo zgodbo travnikov, kropa se zgosti pod roko, vajeno sprememb. Ko poskusite svež sir, razumete pot trave, vremena in ročnega dela. Pastir pove, da ne gre za trik, temveč za spremljanje narave. V beležko dodate ime koče, uro, okus in nasmeh sogovornika. Umetnost okusa se izkaže kot skupno delo časa in ljudi, ki ga spoštujete.
Na obrežju Soče naberete meliso in materino dušico, ob poti v Drežnico diši po rmanu. Posušena zelišča spravite v steklene kozarce, dodate etikete z datumom in krajem. Zvečer prelijete ščepec zelišč z vročo vodo in sedete k mizi, kjer se svet naseli v miren ton. Zapišete tri stvari, za katere ste hvaležni, in idejo za naslednji izlet. Čaj ni le pijača, je vabilo, da nekomu namenite pozornost, počasno in čisto.