Gozdne poti so prijazne, ko želiš hoditi dlje v enakomernem ritmu. Mehka podlaga odpušča napake, ptice so tvoje bežne sopotnice. V takem zavetju zlahka opazuješ drobne premike misli: kako se iz napetosti stke sproščenost, kako skrbi izgubijo ostrino. Vsak ovinek prinese nov vonj, nov šum, nov svetlobni vzorec. Tu se ne meriš s kilometri, temveč z občutkom, da postopoma postajaš lažji.
Ko se povzpneš nad gozdno mejo, se svet naenkrat odpre. Dahneš širino in tišina zadiši po svobodi. Ob takih pogledih oprijem misli popusti; tisto, kar je bilo včeraj pretežko, danes deluje obvladljivo. Sediš, piješ vodo, poslušaš veter, ki govori jezik, ki ga razume telo. Ničesar ni treba razlagati. Ta občutek vzameš s seboj in ga zvečer v paru stavkov spraviš v zvezek.
Steze ob potokih in rekah prinašajo posebno vrsto pozornosti. Šum postane metronom, kamenje droben oder, na katerem igrajo kaplje. Učiš se stopati varno, gledati predse in hkrati širše, kar čudežno umiri glavo. Orošen zrak osveži kožo in hladi razgrete misli. Po takem odseku so besede mehkejše, občutki polnejši, in vrača se otroška radovednost, ki jo pogosto prekrije ekran.